Kategorija: Uncategorized

Statistično tega ne morem dokazati, lahko pa napišem iz lastnih izkušenj. V dneh, ki se približujejo koncu aprila, velikokrat slišim, da bomo določeno zadevo uredili po prvomajskih (počitnicah). Se slišimo po prvomajskih, se oglasim po prvomajskih, dajmo se dobit’ po prvomajskih. Tako nalezljivo je, da tiste, ki dolgo ne odgovorijo na sporočilo, še sama pred sabo branim, da bodo zagotovo to storili po prvomajskih. Ni pa malo takih, ki odločitev po prvomajskih prestavijo celo na jesen, po poletnih dopustih.

Ti naši prvomajski reseti se zaradi 27. aprila, ko praznujemo dan boja proti okupatorju, in dejstva, da v Sloveniji praznik dela kot edina država v Evropski uniji praznujemo tudi 2. maja, lahko zelo podaljšajo.

Zagovorniki produktivnosti velikokrat postrežejo s številko, da v povprečju vsak delovni dan poveča oziroma zmanjša rast BDP za 0,1 odstotne točke. Se strinjam, da je “treba delati” in da moramo ustvarjati dodano vrednost, vendar se ljudstvo v primeru odvzema prazničnega dneva znajde po svoje in vzame dopust.

Nedavno mi je prijateljica že postregla z informacijo za leto 2025. Obeta se pravi praznični trojček – z združitvijo nekaj dela prostih dni in koncev tedna bomo za oddanih sedem dni dopusta doma ali pa na počitnicah kar šestnajst dni. To pa bo priložnost za mnoge nove začetke in sklepe. VEČ na SIOL.NET

Že Marija Terezija se je v 18. stoletju zavedala, da so pismeni in izobraženi ljudje pravo naravno bogastvo in da če njeni podaniki ne bodo razumeli zakonov in navodil, tudi ne bodo sledili “presvitlim” idejam in zahtevnim spremembam.

In tudi v tem se skriva ena od skrivnosti uvedbe splošne šolske obveznosti. Kajti z izobraženostjo in razumevanjem napisanega se je povečala tudi zmožnost plačevanja davkov. Je pa tudi res, da se ureditev ni spreminjala z danes na jutri. Še danes tudi velja, da raje plačaš (seveda tudi davke), če veš, za kaj bo denar porabljen.

Govorilo se je tudi, da je Marija Terezija vsak osnutek zakona, ki so ji ga pripravili pravniki, dala prebrati svojemu kočijažu. Če ga ni takoj razumel, je šlo pisanje v popravo. Saj veste: ljudstvo naj vendar razume, kaj se od njega pričakuje.

Velikokrat se zdi, da smo vse najboljše rešitve dognali že pred nekaj stoletji. Tudi dandanes vemo, da je izobrazba še vedno zelo pomembna. Otroci že od mladih nog zbirajo točke in pike in pohvale in odlikovanja, bombardirani smo z informacijami, vedno manj pa beremo. Oziroma beremo, pa ne razumemo. VEČ na SIOL.NET

Te dni praznujem. Obletnico svoje onkološke operacije, v kateri so mi zaradi kritične diagnoze zarezali in odrezali nekaj delov notranjih organov. Takrat si nisem belila glave, ali je odrezanega preveč. Popolnoma sem zaupala. Danes ne vem, ali bi bila tako brez skrbi. Pa želim hkrati verjeti, da je zame kot pacientko tudi danes optimalno poskrbljeno. Stavka gor ali dol.

Odrezani deli morajo tvoriti celoto

In ob tem se ne morem izogniti razmišljanju o slovenskem zdravstvenem sistemu, ki se že najmanj dve desetletji spopada s številnimi izzivi. Pogrešam manj besed in več dejanj. Več dejanj v smeri dostopnosti zdravnika. Pogrešam več jasno izraženih mnenj, da sistem ni zgolj zbirka posameznikov/poklicnih skupin in njihovih potreb ali institucij, temveč celovit organizem, ki zahteva skrbno nego in razumevanje vseh svojih delov.

Bojim se, da je odrezanih preveč delov. Vsak odrezani del se trudi delovati po svoje. Občutek imam, da se vsak bori po svoje. Odrezani deli – bodisi fizični bodisi simbolni – povzročajo motnje v tej celoti. Škripajo, se med seboj izrivajo, včasih preveč ukvarjajo sami s sabo in ne s tistim, čemur bi morali služiti. Sem pacient. In nimam občutka, da gre zame. Ne počutim se, da sem v središču (zanimanja) zdravstvenega sistema. VEČ na SIOL.NET

Nikoli nisem bila človek velikih načrtov. Še najmanj pa novoletnih zaobljub in velikih odločitev o spremembah. Kaj pa je lahko tako zelo drugače dan ali dva po novem letu? Pomembne odločitve lahko po mojem mnenju sprejmemo kadarkoli. Ker morajo izhajati iz nas, ne pa iz datumov, ki se jim morda pustimo zapovedovati.

Hvaležnost

Toliko bolj pa se mi zdi pomembna hvaležnost. Še posebej ob koncu ali pa ob začetku novega leta.

Hvaležnost je bila že v starodavnih filozofijah in verskih naukih opredeljena kot močno orodje za izboljšanje življenja in duševnega zdravja. Bila je prepoznana kot univerzalna krepost.

In tu ne gre za vljudne geste ali splošni bonton, čeprav se mi zdi, da tudi na to preveč pozabljamo. Premalokrat slišimo besede prosim in hvala in premalokrat se v kritiziranju postavimo v kožo drugega. Včasih je tudi molk zlato. VEČ na SIOL.NET

Nekdanja sodelavka mi je pred kratkim omenila, da je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani obiskovala tečaj pisanja za Wikipedijo. In mi ponosno povedala, koliko člankov zanjo je že napisala.

In ob omembi Wikipedije sem se spomnila na članek, ki sem ga pred tedni prebrala v nemški reviji Brigitte. Povzema knjigo Alexandre Zykunov (“Was wollt ihr denn noch alles?!”, prev. “Pa kaj bi sploh še rade?!”), ki razkriva veliko bolj ali manj zabavnih številk in podatkov, ki kažejo na različno predstavnost in zaznavo ter dejanske priložnosti spolov. Od pravljic do Wikipedije, od plač do razdelitve dela med spoloma.

Na prvi pogled morda trivialnosti, vendar menim, da te vsakdanjosti, tako zelo vtkane v naše življenje, v mnogočem poskrbijo, da se stanje enakosti spolov izboljšuje tako zelo počasi. Oziroma da naredimo dva koraka naprej in enega nazaj. Pa enega naprej in dva nazaj.

In ko smo pri Wikipediji, ki je za mnoge vstopna točka za mnoga iskanja in poglabljanja o določenih temah, sem si iz omenjene knjige zelo zapomnila, da je le 17 odstotkov vseh življenjepisov na Wikipediji ženskih, med pisci pa je delež približno 10 odstotkov ženskih in 90 odstotkov moških avtorjev. VEČ na SIOL.NET.

Slovenke, ki so poskrbele za temelje, na katerih so zgrajeni naša sodobna družba, naše vrednote, naši pogledi, si zaslužijo posebno pozornost. Sijajno je, da se organizira vedno več posebnih razstav, dogodkov, ki osvetlijo te dele pozabljene zgodovine. Njihova dediščina in prispevki, ki so omogočili gradnjo današnje družbe, so tako obsežni, da bi si zaslužile lasten muzej, ki bi rastel skupaj z odkrivanjem novih dosežkov.

Njihovih dosežkov, ki so temelj, na katerem ženske nadaljujemo s svojimi uspehi, je ogromno. In za mnoge se ne ve. So pozabljeni. In s tem je pozabljena polovica prebivalstva.

Zato se včasih niti ne zavedamo, kaj smo jim dolžni.

Če pomislim na svoja šolska in študijska leta, lahko brez posebnega razmisleka ocenim, da smo se dosežkov prebojnih žensk – pisateljic, pesnic, slikark, arhitektk, družbenih buditeljic – dotaknili le površno.

VEČ na SIOL.NET.