Kategorija: Uncategorized

Pred kratkim smo v nekem novinarskem krogu ugotavljali, zakaj je tako težko dobiti ženske za nastope v medijih in na javnih dogodkih. In sem žal slišala že večkrat slišano: da jih še vedno preveč začne tarnati, da nimajo umitih las, urejene pričeske, da imajo šele naslednji teden frizerja, da nimajo kaj obleči. Namerno posplošujem, kajti upam, da gre res za izjeme. Toda kaj pa če je res, kar mi je v šali dejal eden od moških sogovornikov iz prej omenjene debate? Kaj pa če ženske pričesko uporabimo podobno kot glavobol za izgovor, če nam ni do seksa? Ker se nam preprosto ne da priti v studio, nastopiti v oddaji, intervjuju, na dogodku.

Tega nočem verjeti. Dokazano je sicer, da želimo ženske za to, da spregovorimo v javnosti, poznati več kot devetdeset odstotkov tematike, moški pa približno šestdeset. Toda kaj nam to pove? Da smo takrat, ko stopimo pod žaromete, izvrstno pripravljene. Smo sijajne sogovornice. To si velja zapomniti.

Nimam sicer podatkov, ki bi potrjevali, da ženske pogosteje kot moški uporabljamo glavobol kot izgovor, če nam ni do seksa. V tujih medijih sem našla nekaj člankov o študijah, ki razkrivajo, da izgovor “Ne danes, dragi, boli me glava” ni le pasivno-agresivna zavrnitev, temveč gre za biološki odziv, ki ga povzroča bolečina in zmanjša spolno željo. Bolečina medtem menda ne vpliva na spolno željo pri moških. Razlike so res tiste, ki nas bogatijo.

Ženskam neprestano polagam na srce: oborožite se z znanjem, tega postavite na ogled in potem samo pogumno. Če vas skrbi za pričesko, si kupite suhi šampon in se uredite. Več na SIOL.NET.

Pomlad. Rožice. Prebujanje. Vse diši, vse brsti. Marec je mesec, ko vse zacveti. Na novo, ali pa se prebudi iz zimskega spanja. Ženske imamo v marcu kar dva praznika. Pa če ju praznujemo ali pa ne. 8. in 25. marec. Prvi zaznamuje mednarodni dan žensk, drugi je materinski dan.

V organizacijah, kakršno je denimo naše Združenje Ona ve, ki povezuje strokovnjakinje in promovira znanje, vemo, da je treba dogodek, na katerem želimo izpostaviti tematiko žensk, enakosti in enakopravnosti, organizirati nekaj dni pred obeleževanjem dosežkov in pravic žensk. Kajti 8. marca je poplava vsega.

Tudi letos bomo zagotovo spet priča poplavi člankov, intervjujev, dogodkov, izjav, nastopov, pogovorov na temo mednarodnega dneva žensk. Razmišljale bomo o napredku, tudi o morebitnem nazadovanju, kaj prinaša prihodnost, kako živimo v sedanjosti.

Marca se tudi eksponentno okrepi glas žensk v medijih, ki je sicer že nekaj desetletij razdeljen na enega ženskega in od tri do štiri moške. Za lažjo predstavo: po naši raziskavi iz leta 2023 moški predstavljajo 73 odstotkov virov informacij, ženske pa 27. In podoben odstotek beleži večina nam primerljivih držav. Nekoliko več napredka ugotavljamo pri intervjujih: če je bilo v letih 2017/18 v osrednjih slovenskih medijih intervjuvanih 20–24 odstotkov žensk, jih je zdaj 36–40 odstotkov. Največ seveda marca. Več na SIOL.NET.

Zadnje tedne si večkrat na dan zavrtim skladbo Esseri umani italijanskega pevca Marca Mengonija. Poje o lepoti in zapletenosti človeške narave, o ujetosti v družbene norme, ljubezni, enakopravnosti in potrebi po medčloveški povezanosti. O pogumu, da si sploh človek. O maskah, ki jih nosimo. Te maske tako rade zakrijejo, kdo v resnici smo. Pod njimi je res veliko tistega, kar je očem nevidno.

Človeško pa je, da najprej vidiš tisto, ob čemer ti zaigra srce. Tudi mene je spremljanje inavguracije 47. ameriškega predsednika Donalda Trumpa pred televizijski zaslon prikovalo predvsem zaradi zgodovinske in človeške note. Tudi slovenske, če hočete.

O, glej, tam je Amy Klobuchar, demokratska senatorka slovenskih korenin iz Minnesote, predsednica kongresnega odbora za inavguracijo.

In Barron. Kako je zrastel. Visok je 205 centimetrov. In glej, z dedkom Viktorjem se pogovarja. Zagotovo v slovenskem jeziku. Spet bomo ponosni, da sin ameriškega predsednika govori slovenski jezik. Barron se je kot kip svobode, ki ga je moja prababica, migrantka iz leta 1901, videla kot pot v novo, boljše življenje, dvigal nad vse.  Več na SIOL.NET.

To kolumno začenjam z mislijo na fanta, ki je 28. decembra 1990 v Ljubljani sedel na vlak in izstopil v Postojni. Povedal mi je, da je močno snežilo, on pa v športnih copatih. Takrat zeleni dvajsetletnik, prepričan, da mu nič ne more do živega.

Ta fant je šel na obvezno služenje vojaškega roka. Takrat še v JLA. V jugoslovansko vojsko. Da bo znal obuti vojaške škornje in braniti domovino. Toda katero?

Fant se je na služenje vojaškega roka podajal z veliko kepo v grlu in z bridkim srcem. 23. decembra 1990, na plebiscitu, je pri vprašanju “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” obkrožil DA. Kot eden od 1.289.369 volivcev (95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev). Zakon je takrat določal, da bo plebiscit uspel, če bo za samostojno Slovenijo glasovala večina vpisanih v volilne imenike. Za samostojno Slovenijo je moralo glasovati vsaj 750.000 volivcev.

Slovenska skupščina je izid uradno razglasila 26. decembra 1990. In od takrat praznujemo to zgodovinsko odločitev. Najprej se je praznik imenoval dan samostojnosti, leta 2005 pa je postal praznik samostojnosti in enotnosti. Več na SIOL.NET

Očetu sem enkrat omenila, da zbiram besedila, primerjave in statistiko za poučno knjigo o moških lastnostih, ki jih očitajo nam, ženskam. Od potrošniške odvisnosti, opravljanja oziroma izmenjave mnenj, obsedenosti z zunanjim videzom in tako naprej. Naslov knjige bo Moški so kot ženske, pa mi je oče, predstavnik moškega spola, vzgojen v patriarhalnem času, predlagal drugačen naslov. In sicer Moški so (hujši) kot ženske. Enkrat res uresničim ta klic, do takrat pa lahko malo potipam teren v tej kolumni.

In ker smo še avgusta in uradno še v času kislih kumaric ter ker se vsa Slovenija pripravlja na začetek novega šolskega leta in veliko ljudi že trpi od postpočitniškega travmatskega sindroma, ocenjujem, da ta tematika združuje tako zabavo kot tudi poučnost.

Toda že kar na začetku moram poudariti vodilo te kolumne: ne gre za izražanje nestrpnosti do moških, do nobenega spola, temveč za to, da razumemo, da določenih značajskih lastnosti ne gre metati v isti koš – tako kot ni slabega šefa in sijajne šefice, sta le slab ali slaba vodja. Posploševanja so sicer večinoma nedolžna, lahko pa so tudi krivična. VEČ na SIOL.NET

V zadnjem času – popolnoma upravičeno – vsi v en rog tulimo, da so naši športnice in športniki največji, najboljši in najuspešnejši ambasadorji naše države. Taki bi morali biti tudi Slovenke in Slovenci, državljani Slovenije, prebivalci Slovenije. Saj poznate tisto o dobrem glasu, ki se širi v deveto vas. Iz prve roke so ocene tudi najpristnejše. Kolikokrat sem na lastne oči videla, kako tujce dobesedno očaraš z nekaj dejstvi in podatki o Sloveniji. Se zgodi, da tudi tiste, ki živimo na tem prostoru.

Iz izkušenj pa vem, da zagata običajno nastane že pri prvem poskusu predstavljanja lastne države.

Običajno začnemo pripovedovati, kako majhna država smo, da nas je samo dva milijona (to je dejansko toliko prebivalcev, kot jih ima Pariz), da smo edina država na svetu, ki ima LOVE v svojem imenu (tu se malo lažemo, kajti Slovaška se v slovaškem jeziku uradno imenuje Slovenská republika), da ima naš prelepi slovenski jezik dvojino, da imamo samo 46,6 kilometra obale, da smo stisnjeni med Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško.

Vsi ti podatki so na nek način zelo pomenljivi in pripovedno zanimivi, le vrstni red je po mojem mnenju treba zasukati. VEČ na SIOL.NET

Amerika je včasih veljala za obljubljeno deželo. V nekaterih pogledih in v nekaterih očeh je še vedno tako, v mnogih pa v tej deželi nekoč neslutenih priložnosti in možnosti niti ne bi več želeli ničesar iskati. Velikokrat pravim, da bi vsaki Slovenki in Slovencu priporočila pogled čez plot – pa ni treba do Amerike – da bi znali primerjati, v kakšni državi in kako živimo ter kakšne javne storitve imamo na voljo. Da ne govorim o naravi, kakovosti (še vedno dokaj) pristnega življenja. Pa se mi kar zdi, da včasih preveč tarnamo in premalo iščemo rešitve.

Do Amerike imam sicer prav poseben odnos. Kadarkoli potujem tja, se spomnim svoje prababice, ki je 24. avgusta 1901 na ladji L’Aquitaine iz Le Havra odplula proti tej obljubljeni deželi. Kar čutim, kakšno kurjo polt je morala čutiti ob pogledu na Kip svobode. Petindvajsetletna ženska, mlada mamica, novopečena žena, brez znanja angleškega jezika, s skromnim obsegom denarnih sredstev. Ta prababica mi je velikokrat v navdih za pogum in drznost. Ko si rečem, če se je ona podala na tako pogumno pot, res nimam kaj oklevati. Pri ničemer.

Moja prababica se je podajala v popolnoma neznani svet, v katerem jo je čakalo mnogo priložnosti in tudi izzivov. Prvi jo je čakal že na otoku Ellis. Tam so morali potniki do sprejemnega pulta v nadstropju prehoditi nekaj nizov stopnic, tako da so pristojni že takoj izločili morebitne bolne, obnemogle.

Ker jo je mučilo domotožje, se je z družino še pred prvo svetovno vojno vrnila domov, toda dva sinova sta v začetku 20. let odšla nazaj v ZDA. Kot ameriška državljana sta se podala s trebuhom za kruhom. In tako je naša širša družina rasla na dveh straneh oceana, vendar nikoli izgubila vezi. VEČ na SIOL.NET

Junij je bil v mojih otroških letih mesec, ko smo se končno lahko najedli češenj in sladoleda. Veselo obdobje konca šole, počitniških obetov – od taborjenja, kampiranja na morju, počitnic pri stari mami. In ja, lenarjenja in brezdelja. Veliko smo se družili, sklepali nova prijateljstva. In starši so nas še večkrat “izkoristili” za predpripravo kosila. Nismo toliko hodili na razne izobraževalne tabore, pa smo se kljub temu naučili ogromno, ker smo na lastni koži preizkušali tako dobre kot tudi slabe stvari.

Ko v zdajšnjih časih v ožjem in širšem prijateljskem krogu spremljam priprave na konec šolskega leta, še posebej pri tistih, ki se vpisujejo na srednje šole in univerze, slišim predvsem naslednje besede: točke, točke, točke; priti je treba gor; ne vem, kaj bomo, če ne bom sprejet/-a; komaj čakam, da bo konec šolskega leta. To zadnje predvsem iz ust staršev.

Veliko stisk otrok po moji oceni prihaja iz zastavljenih okvirjev izobraževalnega sistema, v katerem se, spet po moji oceni, preveč točkuje, preveč predalčka in še vedno premalo išče uporabna znanja.

Pa tudi starši nis(m)o nedolžni. Koliko stisk je povzročenih zaradi (pre)visokih pričakovanj. VEČ na SIOL.NET