To kolumno začenjam z mislijo na fanta, ki je 28. decembra 1990 v Ljubljani sedel na vlak in izstopil v Postojni. Povedal mi je, da je močno snežilo, on pa v športnih copatih. Takrat zeleni dvajsetletnik, prepričan, da mu nič ne more do živega.
Ta fant je šel na obvezno služenje vojaškega roka. Takrat še v JLA. V jugoslovansko vojsko. Da bo znal obuti vojaške škornje in braniti domovino. Toda katero?
Fant se je na služenje vojaškega roka podajal z veliko kepo v grlu in z bridkim srcem. 23. decembra 1990, na plebiscitu, je pri vprašanju “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” obkrožil DA. Kot eden od 1.289.369 volivcev (95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev). Zakon je takrat določal, da bo plebiscit uspel, če bo za samostojno Slovenijo glasovala večina vpisanih v volilne imenike. Za samostojno Slovenijo je moralo glasovati vsaj 750.000 volivcev.
Slovenska skupščina je izid uradno razglasila 26. decembra 1990. In od takrat praznujemo to zgodovinsko odločitev. Najprej se je praznik imenoval dan samostojnosti, leta 2005 pa je postal praznik samostojnosti in enotnosti. Več na SIOL.NET
