Te dni praznujem. Obletnico svoje onkološke operacije, v kateri so mi zaradi kritične diagnoze zarezali in odrezali nekaj delov notranjih organov. Takrat si nisem belila glave, ali je odrezanega preveč. Popolnoma sem zaupala. Danes ne vem, ali bi bila tako brez skrbi. Pa želim hkrati verjeti, da je zame kot pacientko tudi danes optimalno poskrbljeno. Stavka gor ali dol.
Odrezani deli morajo tvoriti celoto
In ob tem se ne morem izogniti razmišljanju o slovenskem zdravstvenem sistemu, ki se že najmanj dve desetletji spopada s številnimi izzivi. Pogrešam manj besed in več dejanj. Več dejanj v smeri dostopnosti zdravnika. Pogrešam več jasno izraženih mnenj, da sistem ni zgolj zbirka posameznikov/poklicnih skupin in njihovih potreb ali institucij, temveč celovit organizem, ki zahteva skrbno nego in razumevanje vseh svojih delov.
Bojim se, da je odrezanih preveč delov. Vsak odrezani del se trudi delovati po svoje. Občutek imam, da se vsak bori po svoje. Odrezani deli – bodisi fizični bodisi simbolni – povzročajo motnje v tej celoti. Škripajo, se med seboj izrivajo, včasih preveč ukvarjajo sami s sabo in ne s tistim, čemur bi morali služiti. Sem pacient. In nimam občutka, da gre zame. Ne počutim se, da sem v središču (zanimanja) zdravstvenega sistema. VEČ na SIOL.NET
